Najbolj značilne plaže na območju Trsta, Krasa in Istre

Obala, ki se odpre razgledu s kraškega roba, skriva nekatere značilne kraje z okolijskega vidika in je – zlasti v poletni sezoni, pa tudi sicer – priljubljena kopališka destinacija prebivalcev tega območja. Območje, ki od gradu Miramare sledi obali, se tradicionalno označuje s posamostaljenim pridevnikom “Costiera” (obrežje, obala).

Na niti desetih kilometrih obale med Grljanskim in Sesljanskim zalivom se nahaja nekaj najbolj očarljivih točk kopališke panorame Tržaškega zaliva. Isto morje, ki obdaja Trst z okolico, pa seveda obliva tudi južni del obrežja: Milje in obalo tik pred mejo s Slovenijo v bližini Lazareta. Med “Costiero” in južnim delom je še mesto Trst, kjer po eni strani ni lahko najti primernega kraja za kopanje, po drugi strani pa so se prav tu ohranila nekatera kopališča še iz habsburških časov. Kopališče Lanterna, ki mu Tržačani pravijo “Pedočin”, je v vsej Evropi zadnji primer ločitve prostora med moškimi in ženskami.

Najbolj značilne plaže – oziroma, splošneje, kraji preživljanja kopalne sezone – se vključujejo v kontekst očarljive kompleksnosti, ki izvira iz stoletnih odnosov med obalo in zaledjem, tako kot smo že ugotovili za Kras in njegove najtežje dostopne kraje. Z oživljanjem spominov iz preteklosti v luči elementov sodobnosti nam te plaže lahko podarijo pristne zgodbe in prijetna doživetja na obali ene izmed najbolj severnih točk Sredozemskega morja.

Križ

Majhen morski pristan (portič) je najtesneje povezan z istoimenskim kraškim naseljem. Iz naselja vodi več dolgih stopničastih poti, po katerih so se nekoč vaški ribiči spuščali k svojim čolnom. Na tisoče stopnic povezuje oba kraja, pripovedujoč zgodbe in spomine o odnosih z Jadranskim morjem.

Za razliko od mulatjer ligurske obale, ki jih opeva znamenita pesem Fabrizija De Andréja “Creuza de ma”, te strme obalne poti ob italijanski vzhodni meji niso bile nikoli deležne posebnih pozornosti ali velikih umetniških poklonov. Od portiča, obnovljenega po bombardiranju med drugo svetovno vojno, se obrnite levo in prišli boste do bele prodnate plaže. V njeni bližini je nekaj stavb, ki so jih zgradili britanski vojaki v obdobju, ko je med letoma 1945 in 1954 anglo-ameriški garnizon nadzoroval tržaško ozemlje.

V portiču je živel ulični umetnik španskega porekla, ki si je uredil bivališče v svoji jadrnici. Po več mesecev je preživel v tem mandraču, proti jeseni pa je dvignil sidra in odplul bolj proti jugu Sredozemskega morja, na Sicilijo ali na Malto. Pred nekaj leti je kantavtor The Leading Guy napisal pesem, posvečeno njegovi osebi in njegovi dobrosrčnosti. Jordi Ribas se je namreč preživljal s tem, da je otrokom podarjal trenutke sreče, ko je oblečen v klovna igral na kitaro.

Če si želite ogledati, kje se nahaja Kriški portič, kliknite tukaj

 

Koncesija Liburnija

Na tem odseku morja, imenovanem Liburnija, je mogoče občudovati sladkovodne tokove, ki izvirajo iz dna in se mešajo z Jadranskim morjem. To je le eden izmed mnogih pojavov, ki izražajo tesno povezanost med kraško planoto in obalo. Liburnija je naturistično območje, kar pomeni, da se obiskovalci plaže sončijo popolnoma brez obleke. Dostop je precej težaven, vendar je trud poplačan s posebnim mirom in vzdušjem, ki ga tu lahko uživate. Če greste po obalni cesti v smeri Benetk, le malo pred tako imenovanim “naravnim predorom” naletite na majhno parkirišče na levi strani. Od tod se spušča strma in opremljena steza, ki čez nekaj časa postane lažje prehodna.

Ko pridete že skoraj blizu plaže, se znajdete sredi agav, rožmarina, šetraja in še mnogih drugih aromatičnih zelišč, ki samoniklo rastejo le nekaj korakov od morja. Poleti tu živi nekakšna “kolonija” rednih obiskovalcev, ki je v teku desetletij vzljubila ta kraj in ohranila njegovo očarljivo vzdušje preteklosti. Gre za kraj, ki ga boste težko našli v turističnih brošurah, kaj šele v tradicionalnih vodičih. Do plaže je mogoče priti (na srečo) samo peš.

Če si želite ogledati, kje se nahaja “Koncesija Liburnija”, kliknite tukaj.

 

Pri čupah (Canovella degli zoppoli)

Danes jih ne izdelujejo več, toda še pred nekaj desetletji so v tem malem portiču splavljali čupelesene čolne, ustvarjene iz enega samega velikega debla. Te značilne deblake so uporabljali slovenski ribiči s Krasa, ki so iz Nabrežine pešačili do morja, tako kot v Križu, da so lahko odpluli na ribarjenje.

Plaža Pri čupah je največja izmed plaž na območju tako imenovane tržaške “Costiere”. Ob poletnih večerih se tu zbirajo skupine mladih, ki prižgejo majhne ognje, da ob improviziranem prigrizku z žara in petju ob spremljavi kitare preživijo noč daleč od mestnega vrveža. Plažo obiskujejo številni Tržačani, toda če izberete pravi trenutek – izven sezone ali ob delavnikih – boste lahko našli mir, ki smo ga poskušali opisati v tem prispevku.

Če si želite ogledati, kje se nahaja plaža Pri čupah, kliknite tukaj.

 

Dolina Glinščice

Ne gre za “plaže” v strogem pomenu besede, vendar v dneh poletne vročine veliko Tržačanov izbere tolmune blizu izvira Glinščice za preživljanje prostega časa in osvežitev. Tolmuni, ki so kot kakšni dragulji vdelani v sotesko istoimenskega naravnega rezervata, podarjajo rečno svežino v senci značilnega kraškega rastlinstva in v družbi posebnih gostov – koz, ki se v čredah prosto sprehajajo po dolini.

Po zaslugi alpinistične šole, ki jo je v obdobju fašizma ustanovil Emilio Comici, je to območje postalo tudi naravno plezalno vadbišče, ki ga obiskujejo številni plezalci. Reka Glinščica je namreč izdolbla dolino, ki vsebuje večino značilnih elementov alpskega okolja. Ob skokih v poživljajočo svežo vodo in mimohodu plezalca boste morda lahko opazili tudi kakšno izmed očarljivih ptic ujed, ki tu najdejo primerne naravne pogoje za gnezdenje in ohranitev vrste.

Če si želite ogledati, kje se nahaja Dolina Glinščice, kliknite tukaj.

 

Prinčeva plaža

Ta kraj bi sicer lahko vključili tudi v poglavje težko dostopnih mest, toda hoja s planinskimi čevlji in nato osvežitev nog v morski vodi je doživetje, za katerega se je vredno potruditi. Tako imenovana “Prinčeva” plaža namreč leži pod skalo, na kateri je plemiška družina Turn in Taxis, ki so ji Habsburžani v devetnajstem stoletju zaupali upravljanje poštnih storitev, zgradila grad, v katerem še vedno prebiva.

V Devinu se s konca poti, imenovane po pesniku Rainerju Maria Rilkeju, odcepi steza, ki vodi do ene izmed najbolj sugestivnih plaž Tržaškega zaliva in morda celotnega Jadranskega morja. Na nekaterih mestih vzdolž poti so nameščene vrvi, ki omogočajo varen spust do morja. Ko se obiskovalec končno znajde le nekaj metrov od plaže, je njegov napor poplačan s čudovitim pogledom na pas bleščeče belih kamnov.

Če si želite ogledati, kje je Prinčeva plaža, kliknite tukaj.

 

Pedočin  

V osrčju Trsta se nahaja plaža, ki ponosno ohranja delitev med moškimi in ženskami. Kopališče “Lanterna”, ki ga vsi Tržačani poznajo z imenom “Pedočin”, predstavlja zadnjo ločitev med spoloma, kar zadeva poletna kopališča. V nasprotju s popačeno predstavo, ki jo številni nacionalni časopisi pogosto širijo s članki, usmerjenimi k senzacionalnosti (ali k namernemu poudarjanju nasprotja med elementoma), je zgodovina tega kraja, ki se zdi časovno tako oddaljen, izraz pristne želje po avtonomiji in sproščenosti.

Na eni strani so mame, babice, prodajalke iz trgovin, direktorice ali samostojne podjetnice, na drugi strani pa samski moški, pisatelji, ljubitelji samote in mnogi drugi. Odsotnost diskriminacije se kaže tudi v tem, da se par po ločitvi na vhodu lahko mirno spet sreča v vodi. Na vodi namreč plava le vrsta boj, ki razmejuje oba prostora. Gre torej za pregrado, ki se ohranja pri življenju ob spoštovanju svobode vsakogar.

Če si želite ogledati, kje se nahaja Pedočin, kliknite tukaj.

 

Lazaret

Nekaj kilometrov od Milj in le nekaj sto metrov od meje s Slovenijo se nahaja kopališče “Lazaret”, ki se tako imenuje zaradi nekdanje prisotnosti prave bolnišnice, v kateri so bili zaprti okuženi. Gre za skrajni vzhodni konec Italije: del ozemlja, o katerem ni mogoče razmišljati brez upoštevanja povezav s kraji na drugi strani meje.

Če obiščeš Milje in se za kakšno uro ustaviš na območju Lazareta ter se nato sprehodiš naprej proti Debelemu rtiču, se ti meja očitno pokaže kot nekaj, kar je vklesano izključno v domišljiji graditeljev pregrad. Le malo naprej od Lazareta se lahko sprehodiš med vinogradi in po nekaj minutah prispeš na plažo pod majhno planoto s pogledom na morje. To je kraj, ki govori o obali in zemlji ter v svojo pripoved vključuje družbeno-kulturno vizijo tega območja: Kras in morje se na tem italijanskem vzhodu preprosto ujemata s slovenskim zahodom. Gre le za vprašanje gledišča.

Če si želite ogledati, kje se nahaja Lazaret, kliknite tukaj.

V sodelovanju z