Sprehodi po teh krajih lahko poleg dajanja možnosti za občudovanje lepot pokrajine potešijo tudi želje tistih izletnikov, ki jih privlačijo čari in geološke značilnosti podzemlja. Pri raziskovanju goste mreže steza, ki tvorijo eno samo dolgo sprehajalno pot, lahko na območju prihodnjega Kraškega Geoparka naletite na naravne kraške pojave, kot so škraplje, odkrivate zgodovino skrivnostne reke Timave in prestopate geološke meje, ki tukaj, med Jadranom in kraško planoto, omogočajo nenadne in edinstvene spremembe pokrajine.
Območje arteških izvirov je značilno za mesta, kjer se kras srečuje s flišem. Ponekod ta stičišča omogočajo dvig vode na površje: pojav, ki je od nekdaj navduševal popotnike, okoliške prebivalce in velike pesnike. Jame in votline, ki so v velikem številu prisotne na planoti (in pod njo), se gotovo prištevajo k najbolj privlačnim točkam za obiskovalce, ki prihajajo bodisi peš ali s kolesi. Soteske, kakršna je tista v dolini Glinščice, doline, v katerih prezimujejo jate plamencev, pa tudi jezikovno-kulturne kontaminacije … Vse te prvine prispevajo k lepoti ene same velike slikovite zgodbe – zgodbe, ki pripoveduje o vodi, ki se srečuje z zemljo, ali o Jadranu, ki sklepa poroko s Krasom. Izberite tisto, ki vam je bolj všeč.
Izviri Timave
Izviri te najbolj skrivnostne reke v Evropi so kraj izjemne mističnosti, destinacija, ki je noben popotnik ne sme spregledati. Izviri Timave – ki jih opeva že Vergilij (pesnik pripoveduje, da se šumenje teh voda sliši zelo daleč) in ki predstavljajo domnevni pristan legendarnega ljudstva Argonavtov – varujejo skrivnosti iz globokega trebuha zemlje, uganke, ki si jih znanost prizadeva razvozlati že desetletja.
Reka se rojeva na pobočju Snežnika blizu meje med Hrvaško in Slovenijo, nekako na polovici poti med mestoma Trstom in Reko. Potem ko ponikne, prepotuje zelo dolg odsek pod zemljo in se končno dvigne na površje ob srednjeveški cerkvi svetega Janeza iz Tube. Zgodovinska prisotnost verske zgradbe na tem mestu dodaja kraju še posebno duhovno razsežnost. Po okoliški pokrajini se je mogoče dolgo neprekinjeno sprehajati, na primer po stezah, ki vodijo k Ribiškemu naselju (kjer je paleontološko najdišče mednarodnega pomena) in v smeri proti Devinu. Od tod, v bližini znamenitega gradu, ki je last plemiške družine Turn in Taxis, se začenja pot, posvečena pesniku Rainerju Maria Rilkeju. Ta pot je nedvomno eden izmed najznačilnejših izrazov tesne povezanosti med vodo in Krasom. In nato… kot da bi po dolgem potovanju po temi prišli na plan, da bi spet videli zvezde (če parafraziramo zadnji verz Dantejevega Pekla) … nad morjem …
Če si želite ogledati, kje so izviri Timave, kliknite tukaj.
Škraplje v Briščikih
Obstajajo že več kot 70 milijonov let. Gre za kraške tvorbe, prisotne v neposredni bližini kraja Briščiki. Italijansko ime kraja – Borgo Grotta Gigante – je povezano s prisotnostjo znamenite Briškovske jame, katere največja dvorana bi lahko sprejela vase kupolo rimske bazilike svetega Petra. Pogosto sprehajalci sploh ne opazijo škrapelj, ker ne pritegnejo njihove pozornosti. Škraplje v nekaterih obiskovalcih sicer vzbudijo nekaj površnega zanimanja, za bolj radovedne pa so te svojevrstne geološke tvorbe zaklad malih skrivnosti. Za njihovo prepoznavanje so potrebne nekatere podrobne razlage.
Za škraplje so značilne izjedenine ali zevi, ki so lahko včasih tudi zelo globoke. V njihovi notranjosti je mogoče opazovati veliko različnih korozijskih vdolbin, žlebov in vrzeli, nastalih z raztapljanjem apnenca. Bolj ali manj obširna škrapljišča najdemo na različnih koncih našega Krasa in pogosto niti ne vzbujajo velikega zanimanja. Gre za ostanke iz nepredstavljive preteklosti, ki jih skoraj nihče ne opazi, vendar so tam in pričajo o nekem oddaljenem času, ko kras, kakršnega poznamo danes, še ni obstajal.
Če si želite ogledati, kje so Briščiki, kliknite tukaj.
Repenske stene
V primerjavi s škrapljami, ki so stare okrog 70 milijonov let, so te nenavadne tvorbe, prisotne na ozemlju občine Repentabor (italijansko “Monrupino”), še kakšnih 10 milijonov let starejše. Stene, ki so se oblikovale v obdobju pozne krede, si je mogoče ogledati na kraju, kjer je bil v veliko manj oddaljeni zgodovini postavljen spomenik padlim. Izjedanje deževnice je v teku milijonov let – in ne vedno na enak način – postopoma zmanjšalo velikost teh sten. Včasih so prispevali svoje tudi okoliški prebivalci, ki so dele sten uporabili kot gradbeni material. Podobno kot škraplje tudi repenske stene skrivajo svojo posebno zgodbo. V skeptičnem opazovalcu morda ne bodo vzbudile posebnega zanimanja, toda če si jih ogledujemo pozorno (z radovednostjo in, zakaj ne, tudi z malo romantične domišljije), si jih lahko predstavljamo kot nosilne stebre tega ozemlja ali kot svèt starih modrecev, ki bdijo na Krasom in ga varujejo.
Če si želite ogledati, kje so Repenske stene, kliknite tukaj.
Fliš v dolini Glinščice
Na poti, ki se od gostilne v kraju San Lorenzo (Jezero) strmo spusti proti dolini Glinščice, med zapuščenimi terasami in oblaki poletnih kresnic, nenadoma naletimo na geološke tvorbe, ki nam podarjajo presenetljivo “zaobljeno” podobo Krasa. Ponekod namreč apnenec pušča prostor flišu; kadar se to zgodi v bližini morja, se pojavijo območja arteških izvirov, na tem kraju pa je nastalo nekaj majhnih gričev, ki so videti skoraj peščeni.
Po kilometrih trdih steza, obdanih z nedostopno kraško krajino, je to območje kakor mehka priprava na osvežitev v vodah Glinščice. Nekoliko nižje nas pot vodi do stare železniške proge Trst-Hrpelje, ki je bila preurejena v kolesarsko stezo in gre proti meji. Fliš v dolini Glinščice na svoj način opozori obiskovalca, da na Krasu, tako kot na celotnem območju meje, prekrivanja in kontrasti niso izključno kulturne ali – v najslabšem primeru – politične narave. Bogata raznolikost kraške planote se izraža tudi in predvsem v njeni geologiji – ki je navsezadnje tudi zgodovina.
Če si želite ogledati, kje je dolina Glinščice, kliknite tukaj.
Sladka voda v slani vodi
Geološki pojav stikanja med apnencem in flišem povzroča dvig podzemnih voda tudi drugod, ne le pri izvirih Timave. Najbolj znan primer tega pojava se res nahaja na območju okrog cerkve svetega Janeza iz Tube, vendar je isti pojav opazen tudi zunaj uhojenih poti, na nekaterih krajih, ki smo jih že omenili v prispevku o najbolj značilnih plažah.
Na nekaterih odsekih se na morskem dnu v bližini obale odpirajo izviri sladke vode, ki se tako meša s slano morsko vodo. Eno izmed teh območij je v bližini Brojence (italijansko “Porticciolo dei Filtri”). Le nekaj sto metrov za biološkimi laboratoriji Observatorija eksperimentalne geofizike pridete do bele prodnate plaže v senci sredozemskega grmičevja. Če izostrite oči in se obenem prepustite čarobnosti kraja, boste lahko blizu obale, kjer nihanje valov ustvarja šumečo melodijo, opazili te izvire. Temperatura vode, ki z neutrudno silo priteka iz kraškega podzemlja, je precej bolj hladna od temperature morja. Tudi za te arteške izvire velja, tako kot za druge kraške geološke posebnosti, da po eni strani vzbujajo začudenje mnogih, po drugi strani pa so le redki podrobneje seznanjeni z njihovimi značilnostmi. Toda začudenje nad močjo Narave lahko vsakogar privede k sposobnosti za prepoznavanje njenih značilnih potez. Če jo vzljubimo, ji podarjamo tudi možnost nadaljnjega preživetja.
Prenesite vodič po krasu v italijanščini in angleščini “geovagando in Friuli Venezia Giulia”, ki ga je uredil Centralni direktorat za okolje in energijo Avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine in ki vas popelje na geološko potovanje ob odkrivanju geoloških znamenitosti klasičnega krasa.